O avtorici
Pisateljica in publicistka Daša Drndić (1946, Zagreb) velja za eno vznemirljivejših hrvaških avtoric: njeno pripovedništvo, ki šteje deset romanov, štiri esejistično-kritične knjige in na desetine spisov v različnih publikacijah, je izstopajoče tako po formalno-slogovni kakor tudi po vsebinsko-tematski plati. Zlasti pomenljiv je njen odnos do jezika, ki hote in dosledno ruši in krši jezikovne standarde, s čimer ironizira njihovo obvezujoče upoštevanje, hkrati pa eksplicitno svari pred (zlo)rabo jezika kot (še posebej političnega) orožja: pri tem gre za zavestno literarno strategijo »onesnaževanja« jezika in nepriznavanja njegove »narodnostne čistosti« oziroma nedotakljivosti. V zadnjih letih, posebej po objavi romanov Leica format, Sonnenschein in April v Berlinu, je interes za literaturo Drndićeve bistveno porasel; obširnih razprav in analiz se tako lotevajo različni znanstveniki in teoretiki, ki k njeni ustvarjalnosti pristopajo bodisi z literarnozgodovinskim, antropološkim, sociološkim ali jezikoslovnim raziskovalnim instrumentarijem. Po nizu prevodov, številnih nominacijah za nagrade (roman Leica Format je bil nominiran za kar štiri najpomembnejše na Hrvaškem, obenem pa je zasedel drugo mesto v izboru za knjigo leta) in nekaj dejansko osvojenih (nagradi Fran Galović in kiklop knjižnega sejma v Pulju za najboljše pripovedno delo leta 2007 – za roman Sonnenschein, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu) je vtis, da so si pisateljica in njen opus utrdili sloves stilistične in literarne vrhunskosti.
O romanu
V grobem bi kot poglavitna tematska vozlišča romaneskne pripovedi lahko navedli izkušnjo izkoreninjenosti, nezaceljive travme osebne in evropske (vojne) preteklosti, holokavst, rušilno zlo balkanskih in evropskih nacionalizmov, hoteno in namerno »izgubo« spomina, fuge – pogubne spominske luknje ...